Telo dobimo in telo oddamo

Zemlja ima vstopna in izstopna vrata, ki tvorijo krožno pot. Vstopna vrata imenujemo rojstvo, izstopnim pravimo smrt. Na teh vratih se zgodijo procesi na najvišji ravni zvesti, ki pa jih človeštvo v tej dobi zelo slabo razume. Česar ne razumemo, tega se pač bojimo. Zato sodobna družba oboje vrat povezuje predvsem z bolečino in to bolečino prične urejati in tudi komercializirati.

Predvsem so nerazumljena prihajanja in odhajanja, ki jih sami ne doživljamo v lastnem telesu, ampak prihajanje in odhajanje teles zgolj opazujemo ...

Imam obsmrtno izkušnjo odhajanja (dve pravzaprav, iz otroštva, dobro se spomnim le druge). Nazorno se spomnim mirnosti, čiste beline, brez bolečine, sredi utapljanja, ko sem bila šestletna deklica. Pravijo, da utapljanje boli, a jaz bolečine nisem čutila.

Se pa zelo močno spomnim bolečin, ko sem rojevala. Močne, silovite, a smiselne bolečine so me naučile, kako ogromno telo zmore, kje ima meje, kako s telesom sodelovati. Štirje porodi so me naučili, da ženska zdrži, kar si nikdar ne more niti zamisliti.

Tedaj so vrata rojstva in smrti najbolj blizu. Rojstvo je velika inciacija, soočenje z mejami in sposobnostmi telesa.

Nisem hotela, da bi mi bila bolečina odvzeta. Razumem tudi ženske, ki so izbrale lajšanje bolečin. A meni je bolečina dala nepredstavljivo moč. Kaj vse telo zmore!

Zaradi porodov (tudi zaradi nekaterih izkušenj ob boleznih, kjer je bila bolečina sestavni del procesa) občudujoče doživljam telo kot najvišjo "tehnologijo" bivanja na Zemlji, ki je ne bo mogla posnemati nobena umetna tehnologija.

Kar sem silovitega doživela skozi največjo moč transcedentalne, skoraj zunajzemeljske bolečine, je bilo osupljivo in nenavadno. Prav to me je preoblikovalo. Ni bilo ne dobro ne slabo. Bilo je močno in transformativno.

Se pa živo spomnim, kako so me sredi silnih valov porodnih bolečin videli drugi prisotni. To so mi seveda povedali kasneje. Obiskovalci porodne sobe ... ah, rekli so, da sem se matrala, da sem bila boga, kako sem trpela, kako dolgo je vse trajalo ... ?! Porodničar mi je hotel raztegovati maternični vrat, da bi manj trpela, a znotraj v telesu je bilo to zame nesmiselno. Kako ne vidi, da sem v redu? Saj ne misli vendar, da bi morala biti tiho? Ponuali so mi analgetike, ki jih nisem rabila. Zakaj vidijo drugače, kot čutim jaz?

Debelo sem gledala, ko so mi govorili, kaj se je dogajalo z menoj. Saj vendar niso ničesar razumeli! Rojevala sem prvič, torej nisem mogla o porodu vedeti ničesar. In vendar sem vedela in čutila, da potrebuje proces rojstva svoj čas, svoj mir, svoj prostor.

Kaj ne vejo, da si prvi otrok vtira pot? Pri ostalih je šlo seveda hitreje (zanimivo, da so mi tedaj govorili, da še ni čas, nato pa so otroka komaj ujeli)?

Kaj ne razumejo, da sploh nisem trpela, ampak sem s telesom na svoj, njim očitno zoprn način sodelovala? Zakaj mislijo, da je trajalo predolgo? Saj je bilo vendar točno prav.

Kako vedo, da sem se "matrala", če zame to ni bilo matranje, ampak veliko delo, popoln fokus, neznani trans, delovanje iz še neznanega vrelca moči? Aha, ker sem stokala in spuščala glasove, ki so si jih po svoje razložili kot nevzdržno bolečino? Kaj ne vedo, da ženska opravlja delo točno na ta način?

Saj vendar porod ni intstant proces, ki mora čim prej miniti kot kak nebodigatreba, ampak eden od dveh velikih prehodov življenja, ki nas delata človeške.

Vsakič znova ženska seveda ne ve in ne more vedeti, v kaj se podaja. Zato se iz minute v minuto premika po neznanem terenu vesolja, se globoko v sebi uči sodelovati, poveže se z močmi, ki privrejo iz telesa ali od nekod, kar niti vedela ni, da sploh obstaja! Občutja, telesna in netelesna, barve in zvoki, vse je drugačno, vse je novo, neznano, kozmično in zemeljsko hkrati. Tega se ne da naučiti. To spoznam, doživim in dojamem šele v trenutkih, ko se dogaja.

Še danes me prime tesnoba, da me okolica ob rojevanju ni zares razumela. Kako jim ni bilo jasno, da NISEM trpela in nisem bila uboga, kljub vsem močnim bolečinam in oddanim glasovom?

Moti me, da so mojemu porodu rekli trpljenje. Poniževalne za ta velik proces so se mi zdele pripombe, da sem bila uboga. Tedaj sem bila vendar najmočnejša, ne pa uboga! Kaj tega niso videli?

Nikoli prej mi niso telo preplavili taki valovi, ki so me spravili v trans. Morda se bo nekaj takega zgodilo ob smrti, kdo ve. Bodo tedaj rekli, da sem uboga? Ali me bodo razumeli?

Ko se je prek moje maternice, ki je nisem imela pod nadzorom jaz, ampak življenjska sila, odpiral prehod na Zemljo - prehod za novo človeško bitje, še danes vem - NISO ME RAZUMELI. Niso dojeli, kaj se dogaja. Niso dojeli, kaj delam in kaka velika stvar je to.

Samo moj mož je razumel. On ni nikoli govoril o trpeči ženi. ❤ Najbrž zato, ker je tudi sam pred tem svoje telo izpostavil iniciacijam, ki jih danes zmorejo redki moški. Vedel je, da brez velikega truda in telesnega napora, brez bolečin, brez preizkušenj, ni velikih reči. In portal rojstva JE velika reč.

O smrti ne mrem govoriti ločeno od rojstva. Koliko sploh vemo in razumemo veličino obeh prehodov? Koliko razumemo človeka, ki odhaja, kaj je v njem, kaj doživlja, kaj v tistih trenutkih zlaga in celi, kakšni valovi energij takrat prihajajo nasproti, v kaj se preobraža, kako se preobraža? Zakaj vidimo le bolečino?

Tako kot nekdo, ki nosečnico ob rojevanju pomiluje in ne razume njene bolečine, ampak si želi, da bi to zoprno stanje čim prej minilo, enako lahko nekdo, ki opazuje umirajočega človeka, ne razume, kaj se v njem dogaja. Vidi bolečino, sliši stokanje, zdi se zlovešče ali strašljivo - za tistega, ki doživlja, pa je morda nerazložljivo z besedo.

Rojstvo in smrt, vsakič enkraten dogodek, nov, nepričakovan, neznan. Zato sta oba negotova in strašljiva. Neznanega se človek boji. Toda sta tudi trasformativna. Vsak porod je nov celo za mamo, ki je večkrat rodila. Vsakič je edinstveno. Včasih je tudi grozno, kadar se vrata v rojstvo in smrt združita v istem trenutku in otrok ali mati umreta. Tudi to je del življenja.

Prihajanje in odhajanje sta neponovljivo soočenje s telesom. Enkrat telo dobimo, drugič ga oddamo. Obakrat pa ob sebi potrebujemo mirne ljudi, varen prostor in čas.

Ženske, ki smo rodile, vemo, kako izjemno pomembni so mir, varnost in čas. Le tedaj se je v transcedentalnem (prehodnem) stanju mogoče obrniti navznoter in sodelovati s telesom. Zunanji svet se izklopi, telo začne izločati dotlej neznane substance. Prelivajo se barve, odmevajo glasovi, nič ni tako kot prej. Opazovalec ne ve, ne razume, kaj se dogaja. Zato si razlaga narobe. Težko dojame, da prihajajoča ali odhajajoča duša preizkuša meje telesnega, da doživlja, da se uči potovati skozi prehod s čim manj odpora.

Noben od prehodov, ne rojstvo ne smrt, nista postranski dogodek, ampak velika, morda največja naloga življenja. Sodobni človek bi ju rad predvidel, skrajšal, preskočil. A ženska, ki je rodila, dobro ve, da se porod pač obrne po svoje. Lahko mu sledim le od trenutka do trenutka.

Zato hvala vsem, ki mirno, z globokim spoštovanjem, spremljate prihajajoče iz telesne maternice, in hvala vsem, ki z mirom v srcu spremljate odhajajoče v kozmično maternico.

Če želite takšne zapise prejemati na e-pošto, se lahko s prevzemom elektronskega gradiva tukaj dodate na seznam prejemnikov nedeljskih zgodb.